Priljubljena in dobro obiskana multimedijska razstava »Nikola Tesla – Mind from the Future«, ki je leta 2017 navdušila obiskovalce Meštrovićevega paviljona v Zagrebu, je bila odlična priložnost, da se širša publika seznani z delom Ide Blažičko, mlade kipar iz Zagreba, katerega delo je pritegnilo našo pozornost že na prvi pogled. Krhka, blaga, nežna in ženstvena, kot je sama, je Idina umetnost zasluženo prišla v Meštrovićev paviljon, kjer je bila postavljena razstava v čast enemu največjih svetovnih vizionarjev. Ida je leta 2007 diplomirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, a pravi, da je vedno imela spodbudo za kreativno izražanje in negovanje senzibilnosti do sveta, ki jo obdaja, pa tudi tistega nedoumljivega.
– V mojem primeru je bila predanost umetnosti in v profesionalnem smislu naravna pot. Življenja ne ločujem od umetnosti, ki je, kot pravi Herbert Read, nastala kot reakcija na življenje – pojasni Ida in nam predstavi svojo umetniško zgodbo.
Večina njenih del je monumentalnih dimenzij in izdelanih iz krhkih materialov, v njenem kiparskem pristopu pa je viden vpliv estetske kulture Daljnega vzhoda. Botanika in narava sta njen pogost navdih. Ida meni, da lahko s hkratnim razumevanjem in povezovanjem različnih dimenzij, kot so umetnost, biologija in tehnologija, ki so v interakciji, bolje razumemo ustvarjalne procese in lažje pridemo do novih spoznanj. Ustvarjanje skulpture “Skozi listje neba”, ustvarjene za razstavo o Tesli, je trajalo več mesecev.
– Od začetnih skic in razmišljanj do same izvedbe je trajalo nekaj mesecev nenehnega raziskovalnega dela, – nam pove in razkrije, da omenjena skulptura zaradi stiliziranih lipovih listov spominja na Liko, Teslov rojstni kraj. Pri svojem delu je posebno pozornost namenila razvoju novih ustvarjalnih metod, pri čemer je presegla omejitve, na katere je naletela pri procesu materializacije.
DOKTORSKA DELA
In medtem ko je konec in začetek leta 2017 zaznamovala instalacija “Skozi listje neba”, si bo leto 2016 v domačih umetniških krogih zapomnilo po Idini doktorski nalogi. Njene skulpture so se namreč vpisale v vrt Akademije, kjer so se stapljale z okoliškim okoljem, prežemale in spreminjale. Ida je nato kompleksno doktorsko umetniško raziskavo »Biomimetika v službi umetnosti« zaokrožila v celoto z realizacijo skulpture »Bojaše vetar – divji, jesenski vrt«. Nenavadno in poetično ime je pravzaprav haiku pesem Matsua Bashōja, japonskega pesnika, ki je živel in ustvarjal v 17. stoletju.
Leta 2012 je Ida prejela prestižno nagrado Kitajske akademije umetnosti za doktorsko umetniško delo in disertacijo.
– Ta pesem je subtilno prispevala k ustvarjanju doživetja opazovalca, vabljenega, da z lastno domišljijo dopolni sliko in sodeluje pri njenem ustvarjanju. Haiku pesem vsebuje jedro, ki ga je mogoče doseči le, če je združeno z opazovanim, nam pove kiparka in poudari pomen javnih prostorov. Umetniški izrazi, umeščeni v javni prostor, namreč dosežejo širše občinstvo, vsakega mimoidočega mesta. Te potem niso »rezervirane« le za obiskovalce galerij in muzejev in prav v tem Ida vidi pomen simbioze mestne zunanjosti in umetnosti. Ko smo že pri temi javnih površin, smo jo povprašali, ali obstaja kakšen »zelen prostor«, ki ji je v Zagrebu še posebej všeč in ga navdihuje pri ustvarjanju.
– Vedno sem oboževal stara zagrebška dvorišča. So resnično dragocen vir in res nudijo oddih od mestnega vrveža. Ko se spomnim svojega otroštva, večkrat pomislim na raziskovanje tistih zelenih oaz – nam z nasmehom razkrije. Poleg dvorišč je Ida zaljubljena tudi v zagrebški botanični vrt. Glede na to, da je že drugo leto zapored vodja likovnih delavnic Zasebne umetniške gimnazije v Gundulićevi ulici, je ta mestni biser pogosto navdihujoče izhodišče za pouk, v katerem njeni ustvarjalni dijaki verjamemo, da neizmerno uživajo. Kljub temu je delo te mlade umetnice prepoznavno tudi daleč izven meja naše države, leta 2011 je Ida Blažičko v javnih prostorih Šanghaja ustvarjala jeklene skulpture z imenom »Wind«, leto kasneje so njen »Wind II« postavili v Hangzhouju, medtem ko je leta 2017 skulptura »Kakšna tišina škrapin krik potopi v jamo« predstavljena italijanskemu občinstvu v San Vito al Tagliamento.
RADI KITAJSKO
Skupno je Ida razstavljala na več kot štiridesetih skupinskih in trinajstih samostojnih razstavah doma in v tujini ter je dobitnica več nagrad, med katerimi izstopajo Nagrada Akademije likovnih umetnosti v Zagrebu za diplomsko delo (2007), nagrada Kitajske akademije umetnosti za doktorsko umetniško tezo in disertacijo (2012) in prva nagrada na festivalu sodobne umetnosti v San Vito al Tagliamentu (Premio in Sesto 2016). Njen uspeh sta prepoznala tudi Hrvaško društvo likovnih umetnikov in Hrvaška skupnost samostojnih umetnikov, katerih stalna članica je. Poleg tega Ida sodeluje na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, je pa tudi gostujoča predavateljica na Kitajski akademiji za umetnost v Hangzhouju. Mlada umetnica, ki se zaveda lepote in raznolikosti sveta, je z navdušenjem sprejela nov življenjski izziv. Prihajajoče poletje bodo namreč preživeli v portugalskem mestu Guimaraes, katerega stari del je bil leta 2001 Unescov uvrščen na seznam svetovne kulturne dediščine.
– Lepote in posebnosti Guimaraesa bom uporabil za ustvarjanje novega site-specific dela v javnem prostoru, ki temelji na bogati kulturno-zgodovinski in etnografski dediščini, a v sodobnem kontekstu v okviru Bienala sodobne tekstilne umetnosti, – zaključuje umetnica, katere nadaljnjo zgodbo nestrpno pričakujemo in želimo videti in občutiti na ulicah naših mest.
Foto: Berislava Picek/Hanza Media, zasebni album
